BARVA GRANATA

Phylomena

Jasmina Črnčič glas, romanska harfa, glasbeno vodstvo

Valentina Bellanova srednjeveške flavte

Mojca Jerman viella

Barva granata je spored enoglasnih pesmi 12. in 13. stoletja – uglasbitev ljubezenske poezije, ki so jih poslušali po vsej Evropi, tako v plemiških kakor uradniških, dvornih in meščanskih krogih. To so pesmi v raznih jezikih, v raznih pesniških in glasbenih oblikah. Vokalne skladbe dopolnjujejo nove rekonstrukcije instrumentalne glasbe, ki se opirajo na pete melodije in ponujajo priložnost za razmislek in zvočno kontekstualizacijo modalnih struktur.

Kako doživljamo srednjeveško ljubezensko poezijo? Je to opevanje idealov, ki so preveč popolni, da bi jih bilo mogoče najti v enem človeškem bitju, ali žalovanje ob ločitvi od ljubljenega ob zori, ko se še vedno razlega slavčkova pesem? Tem temam bomo prisluhnili v kontekstu, ki ga ponavadi ne povezujemo s srednjim vekom ali ljubezensko poezijo – v kontekstu ljubezenske bolezni kot stanja, ki je pogosto zahtevalo pomoč usposobljenega zdravnika in za katerega so v začetku 12. stoletja menili, da je brez ustreznega zdravljenja lahko usodno. V takšnem kontekstu poezija izgubi sentimentalnost ali banalnost trpečega posameznika, ki trdi, da se z vsakim dodatnim trenutkom, ki ga preživlja brez ljubljenega, sooča s smrtjo. Pesmi o uničujoči moči zaljubljenih misli nehajo biti podlaga za poenostavljanje in romantiziranje namišljenega pravljičnega srednjega veka, ki nikoli ni obstajal. Simbolični jezik pesmi namesto tega beremo v luči realnosti, v kateri sta duh in telo veljala za neločljiva, umetnost pa ni bila namenjena le zabavi, temveč je bila nujna za ohranjanje zdravja.

Spletne strani: